Zgodovina župnije

Pražupnija

Zgodovina župnije, Sv. Petra v Gornji Radgoni je v svojih začetkih tesno povezana z zgodovino pražupnije Radgona. Ta je nastala že v predmadžarski dobi (896), cerkev v Radgoni pa se v listinah prvič izrecno omenja leta 1182, leta 1185 pa je omenjen tudi radgonski župnik Markvard. Ko je Metod jeseni leta 869 postal panonsko-moravski nadškof, je tudi ozemlje od Radgone do Ljutomera (levo in desno od Mure) kot sestavni del Panonije kneza Koclja, spadalo pod Metodovo nadškofovsko pastirsko palico.

Sedež pražupnije je bila cerkev na grajskem griču, kjer je po vsej verjetnosti že prej stal grad. Po ne povsem zanesljivem viru bi bila zgrajena prva cerkev že leta 851 ali 852. Poznejša je bila cerkev sv. Ruperta, ki je stala tam, kjer so sedaj grajska gospodarska poslopja. Obdana je bila z močnim obzidjem, v čigar notranjosti so pokopavali mrliče.

Pražupnija je bila spočetka podrejena solnograški nadškofiji, leta 1495 pa je bila dodeljena sekovskim škofom.

V 15. stoletju so si radgonski meščani v mestu zgradili mogočno cerkev sv Janeza Krstnika. V staro cerkev na hribu so poslej hodili k božji službi le še podeželani, zlasti z desnega brega Mure. Gotovo so tudi vodstvo pražupnije takoj prenesli doli v mesto.

Leta 1545 pa je dala vojaška komisija cerkev sv. Ruperta in obzidje podreti. Odlok je komisija izdala z utemeljitvijo, da bi se mogel sicer v njej utrditi sovražni Turek in od tam ogrožati mesto. Ko kronist Kurnik to omenja, dostavlja svoje mnenje, da so cerkev porušili na zahtevo protestantov, ki so bili takrat močno razširjeni v Radgoni in je bila nevarnost za kraj ob sovražnem napadu samo krinka za porušenje katoliške Cerkve. Slovenski kmetje - pravi kronist - so proti temu početju seveda zaman protestirali. V istem odloku je bilo določeno, naj se gradivo cerkve in obzidja uporabi za izboljšanje mestnega obzidja in utrjevalna dela v Radgoni, Št. Ruperčanom pa je bila dodeljena za bogoslužje cerkvica sv. Petra, prostor okrog nje pa skupno z meščani za pokopališče. Sedaj so se upirali meščani, da bi dali cerkvico sv. Petra slovenskim podeželanom za bogoslužje in da bi ti pokopavali svoje mrliče skupno z njihovimi. Ko so si namreč meščani zgradili svojo cerkev sv. Janeza v mestu, tudi svojih mrtvih niso več pokopavali pri sv. Rupertu, ampak so si pokopališče uredili na sosednji vzpetini. Verjetno so tudi cerkvico sv. Petra pozidali kot pokopališko cerkvico. Kljub upiranju meščanov, pa je oblast odlok izvedla.

Cerkev svetega Petra

O prvotni cerkvici sv. Petra vemo le malo. Obrnjena je bila ravno obratno od sedanje, to je z absido proti vzhodu. Imela je tudi stolp. Oltar je bil posvečen sv. Petru. Ko so pozneje za časa Jožefa II. iz neugotovljenega samostana v Avstriji pridobili lepe gotske figure Jezusa na križu, Marije, Janeza in Magdalene, so verjetno prigradili tej cerkvici križevo kapelo Tu je obstajala in cvetela bratovščina sv. Križa, obdarjena z mnogimi lastnimi odpustki.

Radgonski mestni župnik je od leta 1545 pa do ustanovitve samostojne župnije leta 1811 pošiljal in nastavljal pri sv. Petru dušne pastirje, ki so se včasih imenovali kaplani, vikarji ali celo župniki in so bili od njega bolj ali manj odvisni. V skladu z odvisnostjo cerkev ni imela krstnega kamna ter se začne krstna knjiga pri sv. Petru šele z ustanovitvijo župnije, medtem ko se poročna že 1722, mrtvaška pa 1761.

Iz te poročne knjige, ki je najstarejši pisani dokument župnijskega arhiva, nam je znan vikar. Paul Kronabethvogl (1722 - 1728). Nato jih je bilo še 14 do prvega župnika. Vendar sv. Peter ni bil navadna podružnična cerkev mestne župnije. Njegov upravitelj ni bil navaden kaplan, ampak je razmeroma samostojno oskrboval dušno pastirstvo v tem delu župnije. V drugi polovici 18. stoletja sta bila pri sv. Petru celo dva duhovnika.

Samostojna župnija

Leto za letom so bile vezi med desnim in levim bregom rahlejše. Mura je na tem odseku žal postajala meja med dvema narodoma. Slovenci na levem bregu bodo le težko vzdržali. V skladu z nacionalnimi mejami so se oblikovale tudi meje cerkvene organizacije.

Rahle vezi gornjeradgonskega vikariata z mestno župnijo radgonsko, pa tudi pogosta nesoglasja so popolnoma prenehala, ko je bil vikariat sv. Petra povzdignjen v župnijo. Za samostojno župnijo si je posebno prizadeval vikar Anton Bratuša. (1800 - 1810). Dolgoletna želja se je izpolnila z dvornim odlokom cesarja Franca I. dne 22. maja 1811. Župnija se je ob svojem začetku imenovala: Sv. Peter na Grisu pri Radgoni. Ob tej priliki je sekovska škofija prenehala biti patron Sv. Petra, njeno mesto je prevzel Štajerski verski sklad. Prvi župnik je postal Urban Abraham (1812 - 1818).

Cerkvica sv. Petra je bila premajhna za ekspoziturno, kaj šele za župnijsko cerkev. Takoj, ko so župljani dosegli samostojnost, so začeli misliti na novo cerkev. Maja 1813 so cerkvico podrli in začeli graditi novo. Od prejšnje so novi pridružili le križevo kapelo. Novembra istega leta je bila cerkev že pod streho. Gradbeni stroški so znašali 21.000 gld. d. v. Ljudje so pridno pomagali z vožnjami in delom.

Nova cerkev je bila zgrajena v romanskem slogu. Pokrita je bila z opeko, stolp pa s skodlami. Imela je leseni »štukaturni velb«. Glavni oltar je bil na zahodni strani, glavni vhod pa pod zvonikom proti vzhodu.

Glavni oltar, ki je prosto stal v prezbiteriju, je krasila stara slika sv. Pretra. Razen oltarja sv. križa v križevi kapeli je bil še oltar sv. Jožefa, ki so ga pozneje spremenili v rožnovenski oltar in oltar sv. Antonov, Puščavnika in Padovanskega. Pri tem oltarju je bilo vsako leto 17. januarja veliko žegnanje.

V naslednjih desetletjih so v cerkve marsikaj prezidavali in popravljati. Zunanja podoba cerkve je zaradi raznih prezidav postala skažena. Tudi premajhna je postajala za obsežno župnijo. Leta 1855 so prenovili stolp in ga pokrili s pločevino. Župnik Belšak, ki je nastopil leta 1877, je v cerkvi neprestano kaj popravljal in prenavljal, pa kmalu spoznal, da iz te zgradbe ne more Bogu podariti tako lepega bivalisca kakor je v svoji gorečnosti želel. Leta 1887 mu je Karolina Schwacha iz Gradca napravila novo podobo sv. Petra za glavni oltar.

V lavantinski škofiji

Zadnji stavek najstarejšega (in edinega ohranjenega) zvezka, predvojne kronike se glasi: »Sv. Peter pripada od leta 1859 lavantinski škofiji«. četudi je kronist ta dogodek omenil samo na Kratko, je vendar večjega pomena kakor karkoli v zgodovini te župnije. S tem, da je Slomšek 4. septembra 1859 pridružil svoji škofiji del slovenskih župnij iz sekovske škofije, ni le te ljudi rešil slovenskemu narodu, ampak je dal tudi verskemu življenju v teh župnijah svežega zraka pod svojo modro pastirsko upravo.  

Nimamo podatkov, kako so v tej župniji ta veliki dogodek sprejeli in proslavil. Sekovska škofija se je novi razmejitvi seveda upirala. Ker pa so celo Slovenci v naseljih onkraj Mure (Potrna, Žetinci, Dedonci, Zenkovci in Gorica) prosili za pridružitev lavantinski škofiji, smemo upravičeno sklepati, da so bili župljani sv. Petra srčno veseli združitve.  V času madžarskega upada, je bila cerkvena organizacija tudi v tem kraju prekinjena tako da je madžarska oblast  nad temi kraji prenehala leta 1260.

Ko so oblastniki leta 1545 našim prednikom cerkev sv. Ruperta podrli, je ta boleči dogodek gotovo za nekaj časa kvarno vplival na versko življenje. S časoma so se spet udomačili v mali cerkvici sv. Petra. Tu, na sončnem griču, so tristo let sodelovali pri božji službi, poslušali evangelije in pridige, dobivali odpuščanje grehov in prejemali evharistijo. Okrog cerkve so legali v jame in še danes je grič poln njihovih kosti. Ko je v mestu nastopil protestantizem, tudi pri sv. Petru zaradi pomanjkanja duhovnikov precej let ni bilo dušnega pastirja. Sekovski škof ob vizitaciji leta 1607 poroča, da v tej cerkvi že dolgo ni božje službe in da mnogo otrok umre brez krsta. Šele v prvi četrtini 17. stoletja je eden od mestnih kaplanov zopet redno bival pri sv. Petru. Cerkveno življenje po ustanovitvi samostojne župnije leta 1811 in dograditvi nove cerkve 1813 nam je prav tako zavito v temo, saj ni v župnijskem arhivu nobene oznanilne knjige iz tistega časa.

Povečanje cerkve

Že okoli leta 1870 je bilo splošno mnenje, da je treba cerkev povečati in ji dati pravilnejšo obliko. Možnosti za to delo so se povečale, ko je leta 1872 velikodušna Ana Passagnoli, rojena Panther, lastnica hiše v Gradcu in vinogradov v Čresnjevcih in Zbigovcih, v oporoki določila za povečanje cerkve sv. Petra 3.000 gld. in še 6.000 gld., ki se naj izplačajo po smrti njene hčere Ivane. V novem prezbiteriju imata ti dobrotnici vzidano marmorno ploščo z napisom: Passagnoli Anna et Filia eius Joanna me ampliavit 1889.

Težavnega dela se je župnik Anton Belšak pogumno lotil. Cerkveni konkurenčni odbor na čelu z nemčurjem Francem Wratschkom je povečanju cerkve ves čas odločno nasprotoval. Ing. Riesch je leta 1887 izdelal načrte. Cerkev so od velikega oltarja povečali proti zahodu za 6 metrov, na severni strani so, vzporedno s sedanjo, prizidali novo zakristijo, od te zakristije pa vzporedno s prizidavo na južni strani stransko ladjo. Leseni strop so nadomestili z zidanim obokom. Predračun je znesel 14.500 gld. Nabava novih štirih oltarjev, cerkvenih sedežev, novih oltarnih podob, slikanja cerkve in drugih del pa je bila preračunana na 2.500 gld. Gradbena dela je prevzel stavbenik Konrad Spranger. Zaradi denarnih težav in nasprotovanja, so morali delo opraviti v dveh stopnjah. Na rožnovensko nedeljo 1889 je kanonik dr. Ivan Križanic slovesno blagoslovil novo apsido. Aprila 1890 so pričeli z nadaljnjim povečanjem. Prejšnjo cerkev so podrli razen nove apside, stolpa in južne stranske ladje. Novo steno severne stranske ladje so ob stolpu podaljšlali in jo zaprli s steno od portala. Tako je nastal med stolpom in severno steno prostor za križevo kapelo. Gradbena dela so bila končana 20. oktobra 1890. Ljudje so navdušeno sodelovali z delom in darovi. Mod gradnjo so službo božjo obhajali pri pokopališki kapeli. Tomaž Fantoni je stene poslikal ornamentično z vmesnim marmoriranjem, v prezbiteriju sta nad oltarno sliko Kristusa in sv. Petra Oče in Sveti Duh, na obokih ladje pa štirje evangelisti in štirje cerkveni očetje.

Na naslovno stran knjige, v katero je vpisoval dobrotnike, ki so pomagali cerkev povečati, je župnik Belšak vpisal verze:

Sto in sto bo preteklo že let
in vtonilo v večnost,
Petrovska cerkev še bo
klicala rodom glasno:
»Zdavnaj pastir že Antonij Belšak
in farmani blagi
vživajo plačo za to,
ker me povečali so«. 1890  

Posvečenje je opravil 4. julija 1892 škof dr. Mihael Napotnik z vso slovesnostjo ob splošni radosti župljanov, ki so za svojo cerkev toliko žrtvovali. Marmorna plošča, vzidana v prezbiteriju, spominja na ta dogodek z napisom:

Templum hoc in honorem S. Petri solemniter consecravit R. D. Dr. Michael Napotnik Pr. Episcopus Lav. die 4 Julii MDCCCXCII

Belšak je po posvečenju nadaljeval z olepševanjem cerkve. Podobar Leopold Perko mu je izdelal nove oltarje sv. Družine, Marijin oltar, oltar v križevi in lurški kapeli. Nabavili so nove podobe križevega pota, spovednice, prižnico, sedeže, orgle in še mnogo drugega.

V spomin neutrudnemu graditelju in oskrbniku cerkve je v prezbiteriju marmorna plošča z napisom-kronogramom:

In gLorIaM Dei
saLVtI gregIs
antonIVs beLšak
paroChVs
eXstrVI CVraVIt.
Kronogram da letnico 1898.