Drugi  večer letošnjih že 13. Trstenjakovih dnevov  v župniji svetega Petra Gornja Radgona,  sta Ljubljančana Aleš in Marinka Čerin spregovorila na  tematiko  Na obisk k »ta mladim« v copatih. Zakonca, ki sta  oba farmacevta in sta poročena 33 let, ter  starša štirih odraslih otrok in stara starša treh vnukov, živita v stanovanjski hiši v kateri živijo poleg njiju tudi njihovi »mladi«. Skupno je v hiši, ki sta jo sama zgradila, devet ljudi  v starosti od 3 do 53 let.               
 V zanimivem predavanju sta »dokazala«, da pogosto izrečena misel »mladi« in stari« ne morejo živeti pod isto streho, za njih ne drži. Povedala sta, da pa je potrebno za tak način življenja vseskozi veliko strpnosti, predvsem pa še dogovarjanj. Pred začetkom  življenja v hiši z dvema nadstropjema, ki ima en sam vhod, so vsi  »udeleženci« naredili zapis o načinu življenja. Njihov zapis je po besedah zakoncev Čerin »ustava« za mlade in stare, ki jo vsi skupaj dosledno upoštevajo. Poudarila sta, da se imajo vsi člani med seboj radi, pa vseeno  družini živita vsaka s svojimi zahtevami, pričakovanji, željami in različnih slogih bivanja. Predvsem pa se vsi skupaj vseskozi trudijo za sožitje vseh članov. Ena družina se ne vtikava v življenje druge, vsaka ima svojo gospodinjstvo in svoj način življenja. Med seboj se pogosto obiskujejo in občasno skupaj opravijo obrok prehrane. Ob vstopu iz družine v družino, naznanijo svoj prihod, s trkanjem na vrata.  V nekem nedavnem intervjuju je gospa Marinka povedala: »Molitev nama v življenju veliko pomaga. Lažje je iti skozi težke situacije, lažje je sprejeti kakšne odločitve, ki so negotove, ko še ne vidiš kako se bo izšlo, ampak, če zaupaš v Boga v njegovo pomoč, da ti bo stal ob stani, lahko sprejmeš težke odločitve. Zelo pomembno se mi zdi, da  vlogo očeta v družini žena podpira, predvsem s tem, da mu kaže spoštovanje. Predvsem je pomembno – tudi jaz se na tem področju še vedno učim – da se žene ne skoncentriramo samo na to kar še ni popolno, kje ga je pa še polomil, kaj bi lahko še izboljšal, ampak da damo tudi priznanje za vse tisto, kar dobrega naredi za družino. Ker tega je mnogo več, samo žene to težko izrazimo, oziroma se nam to zdi kar nekaj samo po sebi umevnega. Res se mi zdi vloga očeta pri vzgoji v družini nenadomestljiva. Jaz sem to videla pri svojem dvomesečnem dojenčku, ko še ni dajal kakšnih posebnih izrazov na obrazu, tudi bolj sem takrat jaz skrbela z njega, ga dojila, previjala. Potem je pa mož šel za 14 dni v tujino in ko se je vrnil, je ta mali otrok – jaz sem čisto osupnila – izrazil z obrazom tako veselje, tak nasmeh, kot ga še nikoli nisem videla na njegovem obrazu. Kako se je dvomesečni dojenček razveselil očeta, ko se je vrnil po 14. dnevni odsotnosti! Se pravi, da je čutil njegovo navzočnost.« Poudarila sta, da je v družini, kjer oče redno moli velika verjetnost, da bodo tudi otroci v svojem življenju redno molili.