Avtor: HB Objavljeno: 23. 03. 2020

Dragi prijatelji Božje besede, dragi člani Biblične zaveze, dragi molivci

Upam, da ste preživeli lep Gospodov dan - v hvaležnosti za mnogotere darove življenja, ki so nam podarjeni, ki pa se jih mnogokrat premalo zavedamo … Če bi šlo po naših načrtih, se bi z mnogimi od vas včeraj srečali na postnem romanju v Nazarjah. A dogodkih se odvijajo drugače. In mi se jih učimo brati.

Za vsakega bi želel, da se ga je dotaknila današnja Gospodova beseda (Jn 9,1-41). Na nek način nagovarja prav ta trenutek, ki ga živimo. Jezus se na vse načine trudi, da bi svoje učence naučil brati čas in dogodke, ki jih živijo, v Očetovi luči, v luči Njega, ki jim je v svojem Sinu podari vse in jih sprejel za svoje ljubljene otroke, kljub njihovi nezvestobi. A oni vztrajno razmišljajo po svoje, štejejo in preračunavajo - in iščejo krivca…

Papež Frančišek je ob tem pri jutranji maši navajal stavek sv. Avguština: »Bojim se, da bi šel Kristus mimo.« »Bojim se, da ne bom opazil, da je Kristus in ga bom pustil, da bo šel mimo.«

Spodbujam vas, da v teh negotovih časih še s posebno ljubeznijo in zaupanjem odpirate Sveto pismo. Bog Oče ima vedno besedo Življenja za nas. In ta beseda prinaša vedno Luč in Mir, ki sta močnejša od teme in nemira sveta.

Danes mi je na eni italjanski spletni strani prišlo pred oči pismo mladega lombardskega zdravnika. Njegova zgodba in zgodba starega duhovnika s Svetim pismom v njej, me je pretresla in hkrati pomirila, zato bi jo želel podeliti tudi z vami:

Nikoli si v niti najtemnejših nočnih morah nisem predstavljal, da bi lahko videl in doživel, kaj takega, kar se v naši bolnišnici dogaja že tri tedne. Nočna mora teče kot reka, reka postaja večja in večja. Na začetku jih je prišlo nekaj, nato na desetine in nato na stotine in zdaj nismo več zdravniki, ampak smo postali razvrščevalci na tekočem traku, da se odločamo, kdo naj živi in koga naj pošljejo domov, da umre, čeprav so vsi ti ljudje vse življenje plačali italijanske davke. Do pred dvema tednoma smo bili kolegi in jaz ateisti. Bilo je normalno, saj smo zdravniki in smo se naučili, da znanost izključuje Božjo prisotnost. Vedno sem se smejal staršem, ki so hodili v cerkev.

Pred devetimi dnevi je k nam prišel 75-letni župnik. Bil je prijazen človek, imel je resne težave z dihanjem. S seboj je imel Sveto pismo in navduševalo nas je, kako predano ga je prebiral umirajočim in jih držal za roko. Ko smo imeli čas, smo ga posluša - utrujeni, preplašeni, psihično in fizično zbiti zdravniki. Priznati moramo, kot ljudje smo dosegli svoje meje, ne moremo storiti več. In vendar vse več ljudi umre vsak dan. Izčrpani smo. Dva kolega sta umrla, drugi pa so se okužili.

Spoznali smo, da tam, kjer se konča to, kar zmore človek, potrebujemo Boga. Začeli smo prositi za pomoč. Ko imamo nekaj prostih minut, molimo. Med seboj se pogovarjamo in ne moremo verjeti, da nekoč goreči ateisti zdaj vsak dan iščemo svoj mir in prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da vzdržimo in preživimo, da bi lahko še skrbeli za bolne.

Včeraj je 75-letni župnik umrl. Vse do danes mu je uspevalo med nas prinašati MIR. Kljub 120 mrtvimi v treh tednih, kljub naši popolni izčrpanosti in zbitosti, kljub svojemu težkemu stanju in naši nemoči. Prinašal nam je MIR, za katerega nismo več upali, da bi ga kdaj našli.

Pastir je šel k Gospodu in kmalu mu bomo sledili tudi mi, če se bo tako nadaljevalo.

Že šest dni nisem bil doma, ne vem, kdaj sem zadnjič jedel. Zavedam se svoje nekoristnosti na tej zemlji. A tudi svoj zadnji dih podarjam, da bi lahko pomagal.

Julijan Urban, 38. letni zdravnik iz Lombardije

21. marec 2020

 

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.

Tudi če bi hôdil po globeli smrtne sence,

se ne bojim hudega, ker si ti ob meni,

tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo.«

Ps 23

 

Naj vam Gospod tudi v tem tednu, ki je pred nami naklanja svoj mir in bližino!

Maksimilijan Matjaž