ŽUPNIJA
SVETEGA PETRA |
O CERKVI - SAMOSTOJNA ŽUPNIJA |
ZGODOVINA | SAMOSTOJNA ŽUPNIJA | TRSTENJAKOV DOM | KAPELICE | GALERIJA |
Samostojna župnija
Leto za letom so bile vezi med desnim in levim bregom rahlejše. Mura je na
tem odseku žal postajala meja med dvema narodoma. Slovenci na levem bregu
bodo le težko vzdržali. V skladu z nacionalnimi mejami so se oblikovale
tudi meje cerkvene organizacije. Rahle vezi gornjeradgonskega vikariata z mestno župnijo radgonsko, pa
tudi pogosta nesoglasja so popolnoma prenehala, ko je bil vikariat sv. Petra
povzdignjen v župnijo. Za samostojno župnijo si je posebno prizadeval
vikar Anton Bratuša. (1800 - 1810). Dolgoletna želja se je izpolnila z
dvornim odlokom cesarja Franca I. dne 22. maja 1811. Župnija se je ob
svojem začetku imenovala: Sv. Peter na Grisu pri Radgoni. Ob tej priliki je
sekovska škofija prenehala biti patron Sv. Petra, njeno mesto je prevzel Štajerski
verski sklad. Prvi župnik je postal Urban Abraham (1812 - 1818). Cerkvica sv. Petra je bila premajhna za
ekspoziturno, kaj šele za župnijsko
cerkev. Takoj, ko so župljani dosegli samostojnost, so začeli misliti na
novo cerkev. Maja 1813 so cerkvico podrli in začeli graditi novo. Od prejšnje
so novi pridružili le križevo kapelo. Novembra istega leta je bila cerkev
že pod streho. Gradbeni stroški so znašali 21.000 gld. d. v. Ljudje so
pridno pomagali z vožnjami in delom. Nova cerkev je bila zgrajena v romanskem slogu. Pokrita je bila z opeko,
stolp pa s skodlami. Imela je leseni »štukaturni velb«. Glavni oltar je
bil na zahodni strani, glavni vhod pa pod zvonikom proti vzhodu. Glavni oltar, ki je prosto stal v prezbiteriju, je krasila stara slika
sv. Pretra. Razen oltarja sv. križa v križevi kapeli je bil še oltar sv.
Jožefa, ki so ga pozneje spremenili v rožnovenski oltar in oltar sv.
Antonov, Puščavnika in Padovanskega. Pri tem oltarju je bilo vsako leto
17. januarja veliko žegnanje. V naslednjih desetletjih so v cerkve marsikaj prezidavali in popravljati. Zunanja podoba cerkve je zaradi raznih prezidav postala skažena. Tudi premajhna je postajala za obsežno župnijo. Leta 1855 so prenovili stolp in ga pokrili s pločevino. Župnik Belšak, ki je nastopil leta 1877, je v cerkvi neprestano kaj popravljal in prenavljal, pa kmalu spoznal, da iz te zgradbe ne more Bogu podariti tako lepega bivalisca kakor je v svoji gorečnosti želel. Leta 1887 mu je Karolina Schwacha iz Gradca napravila novo podobo sv. Petra za glavni oltar. V lavantinski škofiji Zadnji stavek najstarejšega (in edinega ohranjenega) zvezka, predvojne kronike se glasi: »Sv. Peter pripada od leta 1859 lavantinski škofiji«. četudi je kronist ta dogodek omenil samo na Kratko, je vendar večjega pomena kakor karkoli v zgodovini te župnije. S tem, da je Slomšek 4. septembra 1859 pridružil svoji škofiji del slovenskih župnij iz sekovske škofije, ni le te ljudi rešil slovenskemu narodu, ampak je dal tudi verskemu življenju v teh župnijah svežega zraka pod svojo modro pastirsko upravo.Nimamo podatkov, kako so v tej župniji ta veliki dogodek sprejeli in proslavil. Sekovska škofija se je novi razmejitvi seveda upirala. Ker pa so celo Slovenci v naseljih onkraj Mure (Potrna, Žetinci, Dedonci, Zenkovci in Gorica) prosili za pridružitev lavantinski škofiji, smemo upravičeno sklepati, da so bili župljani sv. Petra srčno veseli združitve. V času madžarskega upada, je bila cerkvena organizacija tudi v tem kraju prekinjena tako da je madžarska oblast nad temi kraji prenehala leta 1260. Ko so oblastniki leta 1545 našim prednikom cerkev sv. Ruperta podrli, je ta boleči dogodek gotovo za nekaj časa kvarno vplival na versko življenje. S časoma so se spet udomačili v mali cerkvici sv. Petra. Tu, na sončnem griču, so tristo let sodelovali pri božji službi, poslušali evangelije in pridige, dobivali odpuščanje grehov in prejemali evharistijo. Okrog cerkve so legali v jame in še danes je grič poln njihovih kosti. Ko je v mestu nastopil protestantizem, tudi pri sv. Petru zaradi pomanjkanja duhovnikov precej let ni bilo dušnega pastirja. Sekovski škof ob vizitaciji leta 1607 poroča, da v tej cerkvi že dolgo ni božje službe in da mnogo otrok umre brez krsta. Šele v prvi četrtini 17. stoletja je eden od mestnih kaplanov zopet redno bival pri sv. Petru. Cerkveno življenje po ustanovitvi samostojne župnije leta 1811 in dograditvi nove cerkve 1813 nam je prav tako zavito v temo, saj ni v župnijskem arhivu nobene oznanilne knjige iz tistega časa. Povečanje cerkve Že okoli leta 1870 je bilo splošno mnenje, da je treba cerkev povečati in ji dati pravilnejšo obliko. Možnosti za to delo so se povečale, ko je leta 1872 velikodušna Ana Passagnoli, rojena Panther, lastnica hiše v Gradcu in vinogradov v Čresnjevcih in Zbigovcih, v oporoki določila za povečanje cerkve sv. Petra 3.000 gld. in še 6.000 gld., ki se naj izplačajo po smrti njene hčere Ivane. V novem prezbiteriju imata ti dobrotnici vzidano marmorno ploščo z napisom: Passagnoli Anna et Filia eius Joanna me ampliavit 1889.Težavnega dela se je župnik Anton Belšak pogumno lotil. Cerkveni
konkurenčni odbor na čelu z nemčurjem Francem Wratschkom je povečanju
cerkve ves čas odločno nasprotoval. Ing. Riesch je leta 1887 izdelal
načrte. Cerkev so od velikega oltarja povečali proti zahodu za 6
metrov, na severni strani so, vzporedno s sedanjo, prizidali novo
zakristijo, od te zakristije pa vzporedno s prizidavo na južni strani
stransko ladjo. Leseni strop so nadomestili z zidanim obokom. Predračun
je znesel 14.500 gld. Nabava novih štirih oltarjev, cerkvenih sedežev,
novih oltarnih podob, slikanja cerkve in drugih del pa je bila preračunana
na 2.500 gld. Gradbena dela je prevzel stavbenik Konrad Spranger. Zaradi
denarnih težav in nasprotovanja, so morali delo opraviti v dveh
stopnjah. Na rožnovensko nedeljo 1889 je kanonik dr. Ivan Križanic
slovesno blagoslovil novo apsido. Aprila 1890 so pričeli z nadaljnjim
povečanjem. Prejšnjo cerkev so podrli razen nove apside, stolpa in južne
stranske ladje. Novo steno severne stranske ladje so ob stolpu podaljšlali
in jo zaprli s steno od portala. Tako je nastal med stolpom in severno
steno prostor za križevo kapelo. Gradbena dela so bila končana 20.
oktobra 1890. Ljudje so navdušeno sodelovali z delom in darovi. Mod
gradnjo so službo božjo obhajali pri pokopališki kapeli. Tomaž
Fantoni je stene poslikal ornamentično z vmesnim marmoriranjem, v
prezbiteriju sta nad oltarno sliko Kristusa in sv. Petra Oče in Sveti
Duh, na obokih ladje pa štirje evangelisti in štirje cerkveni očetje.
Na naslovno stran knjige, v katero je vpisoval dobrotnike, ki so
pomagali cerkev povečati, je župnik Belšak vpisal verze: Sto in sto bo preteklo že let Posvečenje je opravil 4. julija 1892 škof dr. Mihael Napotnik z vso
slovesnostjo ob splošni radosti župljanov, ki so za svojo cerkev
toliko žrtvovali. Marmorna plošča, vzidana v prezbiteriju, spominja
na ta dogodek z napisom: Templum hoc in honorem S. Petri solemniter consecravit
R. D. Dr.
Michael Napotnik Pr. Episcopus Lav. die 4 Julii MDCCCXCII Belšak je po posvečenju nadaljeval z olepševanjem cerkve. Podobar
Leopold Perko mu je izdelal nove oltarje sv. Družine, Marijin oltar,
oltar v križevi in lurški kapeli. Nabavili so nove podobe križevega
pota, spovednice, prižnico, sedeže, orgle in še mnogo drugega. V spomin neutrudnemu graditelju in oskrbniku cerkve je v prezbiteriju
marmorna plošča z napisom-kronogramom: In gLorIaM Dei |